E-mail: td.solinar@gmail.com | Tel: 031 648 493 -- Predsednik, Gianfranco Giassi

 

  • Slovenščina
  • Italiano
  • English

Soline

Soline

Sol je bila v preteklosti in je še danes eden najpomembnejših mineralov za človeštvo. Uporabljala se je in se še vedno za konzerviranje živil (pomislimo na kraški pršut), kasneje pa se je uvrstila med nepogrešljive industrijske surovine. Spadala  je med važne predmete trgovanja, zato so želele države imeti nad njo monopol. Kraji, ki so imeli možnost pridobivanja soli, tako morske kot kamene, so lahko bistveno izboljšali svoj gospodarski položaj.

Strunjanske soline, ki so bile zgrajene v naplavni ravnici potoka Roja, so le ene od treh obstoječih na območju današnje občine Piran. Na naplavni ravnici reke Dragonja so zgradili Sečoveljske soline, ustje potoka Fazan pa je služilo za oblikovanje Lucijskih solin, katere so zasuli, na njih pa danes stoji Zdravstveni dom in kup poslopij.

Soline so delo človeških rok, nastale so na stičišču morskega in kopnega sveta, predstavljajo pa tako tehnični, kot etnološki ter ambientalno estetski spomenik. S stališča varstva pa so pomembne zlasti zaradi posebnih hipersalnih ekosistemov in redkih oblik življenja. Obiskovalcem se oko zagotovo rado ustavi na dveh slanušah ali halofitih, ki rastejo v solinah. Prvi je Navadni osočnik (Salicornia Europea), ki soline jeseni obarva v značilno rdečo barvo, druga pa je Ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium),ki ima cvetove vijoličasto-modre barve. Seveda, pa to nista edina pripadnika slanuš, ki jih srečamo v solinah.

Sol, ki so jo pridobivali v piranskih solinah, ni bila vedno tako bela kot je danes. Včasih se je glina mešala v sol in zato je bila le ta rjava in nemerkantibilna. V 14. stoletju so občinski veljaki poklicali k sebi solinarje s Paga, ki so uvedli petolo - umetno gojeno skorjo iz mikroorganizmov in sadre, ki loči sol od podlage. Petola  je pripomogla h kakovosti soli, saj je bila sol bolj čista in bela, torej brez zemeljskih primesi.

Soline v Strunjanu ter severni del Sečoveljskih solin, imenovan Lera, je v začetku 20. stoletja zajel val modernizacij. Avstrija je leta 1904 podržavila prek 500 fondov s 7034 kristalizacijskimi bazeni. Začela je preurejati solinski prostor. Posamezne »cavedine«, kristalizacijske bazene, je združila na enem prostoru in jih obkrožila z bazeni različnih stopenj izparevanja. Solinska površina pa je v bistvu ohranila shemo nekdanjega solnega fonda. Vetrne črpalke, ki so služile za prečrpavanje vode iz nižjih v višje predele, so zamenjali z bencinskimi. Vpeljali so še nekaj novosti, predvsem je pomemben Beaumejev aerometer za merjenje slanosti morske vode. V solinah ga uporabljajo še danes. Seveda so imele soline tudi svoje najemnike, ki so jih imenovali »capocultor«.

Domnevamo, da so soline v Strunjanu in nekdanje soline v Luciji starejšega izvora, toda zaradi skromnih možnosti širjenja pridelovalne površine niso bile nikdar tako pomembne kot Sečoveljske. Trgovina s soljo je odigrala neprecenljivo vlogo v razvoju obalnih mest. Ko so se obalni prebivalci naučili veščine pridobivanja soli iz morske vode, so jo sprva uporabljali le v domači prehrani, kasneje pa so jo začeli prodajati in s trženjem posegli v širši prostor Evrope in celo na Bližnji vzhod. Trgovci so prihajali s Kranjske, Koroške in Štajerske,  s Krasa in Furlanije, z Nizozemske in celo iz Turčije. Sol je potovala zakonito, a mnogokrat tudi prikrito in tajno, kajti z njo naj bi trgovala zgolj država. V Strunjanu je ne dolgo tega umrl gospod, ki je nekoč tihotapil sol v Lanišče, vasico ob slovensko- hrvaški meji, nazaj pa je  nosil kavo.

Vir: Javni zavod Krajinski Park Strunjan